Prežihov Voranc (1940)
»Dolenjska mi je dolgo bila neznana dežela, ker sam nikoli nisem prišel v te kraje. Kolikor pa sem jo poznal iz naše literature, iz našega časopisja, iz naših klasikov Levstika, Jurčiča, Trdine, pa sem imel o njej precej motno sliko. Imel sem vtis, da je to dežela mehke romantike z neštevilnimi cerkvicami in gradovi, z vinskimi goricami in zidanicami, z grički in dolinami, koder živi dobro ljudstvo lahko, brezskrbno življenje, pije cviček in prepeva, hodi po božjih poteh in lovi polhe. Nekaka dežela poezije, katero lahko zavidamo drugi zemljani. Že ko sem se vozil iz Ljubljane po dolenjski železnici sem se prepričal, da je Dolenjska res lepa dežela. Ko pa sem prišel v Mirnsko dolino, se je lepota dežele še povečala. Hribovje, ki dolino obdaja, ima tako lepe, rahle linije, da takoj zraseš z njimi. Zidanice, posejane po daljnih goricah, ti s prešerno mirnostjo mežikajo nasproti. Številni gradovi, mogočne cerkve, mimo katerih se voziš, ti poleg romantične lepote dajejo tudi slutiti, da mora kraj tod biti rodoviten, kajti sicer bi se graditelji teh starin ne naseljevali v njem.« |